LELA B. NJATIN

V UMETNOSTI UVIDETI SEBE Z DRUGIMI

»Očitne materialne značilnosti vidnega so premalo, da bi prebrali umetnostno reprezentacijo človeškega. Kjer navidezno ni dihotomije med družbeno realnostjo in njenimi upodobitvami, obstaja nevidna nematerialna razlika, ki ji rečemo umetnost. Ta razlika je generično mesto ideje, ki permanentno estetizira v spreminjajočem se kontekstu časa in prostora. Metadiskurz umetnosti veže nase osebne biografske zgodbe, ki s svojo heterogenostjo delujejo subverzivno na konstruirano realnost spleta lokalnega, nacionalnega in globalnega. Nenehno izigrava družbeni konsenz ali pristop družbenih skupin. Izmika se stilski določenosti z vzorci poklicnih tehnik in s konvencijami kodifikacij. Z voljo ljudi za preoblikovanje zasebnih naracij v javne se med participacijo v umetniških dejanjih brez regulacije in pogajanj priposedujejo atributi človečnosti in vznika skupnostnostno. Ko človek v reprezentiranem uvidi sebe z drugimi, je videl umetnost.« Izjava Lele B. Njatin iz kataloga razstave Ker mi nismo le podobe, smo ljudje, Galerija Miklova hiša Ribnica–Pilonova galerija Ajdovščina, 2019–2020. Foto prizora iz performansa Mestni vrh. Fiksiranje točke I (2015): Lela B. Njatin.

MENTALNI AMBIENT KOČEVJE

Umetniška instalacija Mentalni ambient Kočevje kot dve zaporedni prostorsko specifični postavitvi 2017 v kleti Likovnega salona v Kočevju in v rovu v Šišenskem hribu v Ljubljani. Ambient v kontekstu paradigmatizacije interpretacij družbe. Ambient kot mentalna podoba, ki brez človeka ne more obstajati. Prava urbanost družbe, ki jo prikazujejo zaposedene in proste površine našega uvida. Spekulativni scenariji prostora, v katerih se artikulirajo zgodbe, ki povezujejo preteklost, sedanjost in prihodnost, odvisno od osnovnih elementov instalacije in razpok v lokalni kulturni identiteti - drugače v Kočevju in drugače v Ljubljani. Foto: Srečko Bajda.

CANKARJEV CITAT

»Narod si bo pisal sodbo sam« in podpis »Ivan Cankar« sta bila 1943 naslikana na steno dvorane v tedanjem Sokolskem domu, med zasedanjem Zbora odposlancev slovenskega naroda. Še med takratno vojno sta bila prestreljena, po njej pa spomeniško zaščitena z vstrelninami vred. Desetletja dolgo je bila dvorana poglavitni prireditevni prostor v Kočevju. Cankarjev citat je nadpisoval najrazličnejše dogodke. Ves čas je pričal o moči širjenja besede iz literature v življenje. V Kočevju je medij tega širjenja arhitektura, saj ga je mogoče najti še na dveh objektih, ki sta bila postavljena po vojni. Foto: Romana Novak.

DEKLICA S PIŠČALKO

Skulptura akad. kiparja Stanislava Jarma je del Mestnega vodnjaka v Kočevju od 1963. Od 1945 do 1984 je bila edina skulptura v javnem prostoru Kočevske, ki ni bila lokalitetno, spominsko ali religiozno obeležje. Pred 1969 je sedela na obodu vodnjaka in mimoidoči so se zlahka odžejali z vodo iz njene piščalke. V zavest generacij prebivalcev se je vtisnila kot predstavnica prostosti, odprtosti duha do narave, gole človeškosti. Foto: Bojana Benčina.

DANA BESEDA

Dana beseda, umetniška akcija 2016 nad Kočevjem. Trenutek, ko se umetnik loči od svojega umetniškega dela. Je to trenutek, ko umetniško delo umre? Ali trenutek, ko preide v drugo fazo svojega življenja? Smrt človeka in umetnosti nastopi na konkretnem mestu in v konkretnem trenutku. Dokler sta živa, človek in umetnost lebdita v nedoločljivem časoprostoru. Osamosvojeno umetniško delo obstaja v prehajanju meje med življenjem in smrtjo, med absolutnim in konkretnim. Tipografija je aluzija na naslikavo Cankarjevega citata nad osrednji prireditveni oder v Kočevju. Foto: Bojan Štefanič.

ROJSTVO SIMBOLA

Kako s statičnostjo materialnega prikazati dinamičnost duhovnega? 197 minut popolnega telesnega mirovanja. Na steni začrtane točke med prazninami v časovnici kulturne zgodovine Kočevske. Na tleh citat kot usedlina fluidnosti naravnega elementa in hkrati atribut abstraktnega pojma. Obnemela piščalka. Aktivirata se pogled, ki bega, in spomin, ki brska: reminiscenca na Jarmovo Deklico s piščalko. Misel paradigmatizira. Deklica s piščalko. Rojstvo simbola iz duha moderne, umetniška akcija 2013 v Pokrajinskem muzeju Kočevje. Foto: Marko Burger.

UMETNOST KONSTITUIRA SKUPNOST

»V konkretnih razmerah Kočevja poskušam na umetniški način kanonizirati življenje z vzpostavljanjem povezav med individualnim spominjanjem. V okolju, v katerem je zavest o lastni zgodovini izrazito fragmentizirana in skupnost nestabilna. Vem, da pripadam Kočevju. Iščem pa odgovor na to, po katerih pravilih poteka ta pripadnost in kako se meri. Oz. ta odgovor ponujam vnaprej: zame je kanon življenja v Kočevju umetnost. Ta odgovor preizkušam s svojo umetniško ustvarjalnostjo.« Iz intervjuja Petre Šolar z Lelo B. Njatin v časopisu Kočevska, februar 2016. Foto: ilustracija iz Edwin D. Babbit, Načela svetlobe in barve (1878).

UMETNOST KANONIZIRA ŽIVLJENJE

“Umetnost je realnost. Je nerazdružljivi del človeka. Umetnost danes kanonizira življenje, ker kaže, da je edina, ki človeškemu življenju priznava veljavo, ga ne instrumentalizira, pač pa afirmira. Odmakniti pa se moramo od tradicionalnega pojmovanja umetnosti, ki prihaja z vnaprej določenim sporočilom. Sporočilo umetnosti je nedokončano, kakor ni dokončan obstoj človeštva. Umetnost napreduje skupaj s človeštvom, napreduje zaradi človeka. Vendar ne napreduje k cilju, ker je človeštvo v nenehni samoobnovi. Zaradi te samoobnove se odmika konec človeštva.” Iz intervjuja Aine Šmid z Lelo B. Njatin v reviji Ženska, november 2017. Foto: ilustracija iz Edwin D. Babbit, Načela svetlobe in barve (1878).

MESTNI VRH

Dolga desetletja je bil najvišja točka urbane krajine Kočevja tovarniški dimnik v središču mesta. Septembra 2016 je bil v časopisu Kočevska objavljen oglas, ki je prebivalce pozival k fiksiranju te točke v kolektivnem spominu. Tako so ga zabeležili v zavest kot vizualni pomnik kulturne identitete Kočevja. Naslov umetniške akcije Mestni vrh. Fiksiranje točke II je parafraziral ime vrha hribovja Stojna, ki se dviga neposredno nad mestom. Identificiral je dvojec natura – kultura. Grafična predloga oglasa: Lela B. Njatin.